Pravljica o Mlečni cesti – dogodivščine Muštacarjev, avtor Jure Bohinec

MUŠTACARJI

Luna mrmra si, ko stopa na cesto,

zgodbo zabavno, slišiš njen smeh?

Znani MIJAAAAUUUU že odmeva čez mesto,

brkati mačkoni zberó se vrh streh.

Pravljica o Mlečni cesti

Avtor: Jure Bohinec

Trije brkati mačkoni prav leno plezajo po strehi starega samostana, ki stoji na majhni vzpetini nad pisanim mestom. Udobno se namestijo na slemenu nad samostansko knjižnico, kjer na veter željno čaka velik bakren petelin. Na zahodni strani se z vitkega zvonika nad gotsko kapelo razliva polnočna melodija treh zvonov, ki jih je zdramila stara astronomska ura. Mačkoni skupaj zrejo na mesto, ki že toni v spanec.

»Kakšna noč, kaj?« je prvi spregovoril progasti muc Lulu.

»Saj sploh ne potrebujemo luči!« je ugotovil sivi Fernand in nadaljeval, »hvala, teta luna, za tako lepo svetlobo, zvezdnato nebo … ah!«

Alphonse, kot oglje črn muc z rumenim klobučkom, pa se je rahlo pozibaval in zapel: »Oj, lunica mila, bi plesal in pel, zgodbe poslušal in vate strmel!«

»Daj, Alphonse, povej nama zgodbo!« sta v en glas prosila mačkona.

»Naj bo danes skrivnostna in sladka kot mleko pred spanjem,« je hrepeneče zamijavkal Lulu.

»Zgodbo, pravita? No, prav! Nekoč sem slišal staro mačjo zgodbo o Mlečni cesti, ki se razliva čez nočno nebo!« Alphonse si pogladi brke in začne.

»Če bi vprašal neumne miške, kaj je Mlečna cesta, bi v en glas zacvilile, da po tej cesti zobne miške nosijo mlečne zobke vseh mladičev sveta na največji hlebec sira. S tem seveda mislijo luno. Samo pravi mačkoni pa vemo, da je Mlečna cesta vendar razlito mleko, ki nam ga je že davno tega priskrbel, kdo drug kot muštacar. To je bil junak nad junaki, zvit, najbolj pogumen in radoveden mačkon na svetu. Ime mu je bilo pa … Alfonz gibčni, varuh čarobnega mleka.«

»Ah, daj no! Čisto slučajno tako kot tebi, ha, ha, ha …« ga je prekinil Lulu. Fernand pa je pristavil: »Potem pa dodaj še to, da je bil len in čudaški!«

»Saj, to,« je nadaljeval Alphonse, »len je bil, da je kar smrdelo. To so bili časi, ko so mački pili samo vodo, krav in mleka še niso poznali. Njihovi kožuhi so bili vsi razmršeni, brez leska, mačke pa shirane, da bi lahko preštel vse kosti. Vsi so se cele dneve ukvarjali le z iskanjem hrane, samo leni Alfonz je raje lenaril v svoji luknji in se le enkrat na dan privlekel do potoka, kjer je spil požirek vode in pomalical malo trave ter mladih vrbinih listov. Od tega so živeli.

Nekega dne pa je v Brkato mesto prišel nenavaden mačkon, ki ga še nikoli niso videli. Bil je Adam Mlečni, prvi pravi muštacar, ki se je predstavil kot popotnik, vitez, trubadur in Obuti maček v eni osebi. Vsi mački so se zgrnili okoli njega in mu prisluhnili. Njegova črna dlaka se je lesketala, kremplji so bili ostri kot trnje, zobje biserno beli in njegovi očesi dveh barv, levo modro kot jasno nebo in desno zeleno kot smaragd. Z velikim žarom je kot v gledališču govoril o svojih popotnih dogodivščinah, da je vsem jemalo dih. Na pustolovščinah je porabil že osem mačjih življenj, tako da mu je ostalo samo še eno, zadnje. Le-to pa hrani za to, da nazaj pripelje zlate krave, ki dajejo čarobno pijačo, ki ji pravijo mleko. Sam ga je samo enkrat poskusil. Bilo je daleč tam pod Troglavo goro in še to en čisto majhen požirek. Že ta je bil dovolj, da je postal tak, prej pa je bil enak shiran mačkon, kot so prebivalci Brkatega mesta. Seveda je obljubil, da ne bo pozabil nanje. Takoj ko dobi mleko, se zopet vidijo. Nato je med vzkliki, mijavki in mačjo godbo zapustil mesto.

Edini, ki ni prisostvoval povorki in srečanju z nenavadnim popotnikom, je bil leni Alfonz. Na pol v spanju je drugi dan poslušal Lojza in Ferdija, svoja edina prijatelja, ki sta mu pripovedovala o Adamu. V tistem delu o zlatih kravah in čarobnem mleku, se je  Alfonz v trenutku prebudil. Kot bi ga zadela strela z jasnega, je skočil pokonci in glasno oznanil: »Zadišalo mi je tole mleko, ja! Muštacar Adam se bo preveč obiral, ker bo iskal nove pustolovščine, zato ga grem kar sam iskat. Pa če bo treba na sam konec sveta ali celo na luno. Prav nič se ne bojim!« Mačkoni se že dolgo niso tako nasmejali, saj so mislili, da se Alfonz šali. Šele ko je iz kota vzel popotno palico in klobuk ter v povorki negodnih mačkonov zapustil mesto, so videli, da se ne šali.

Sprva je šlo vse gladko, naravnost in navzdol. Šel je čez potok do prvega križišča in se vznemirjen ustavil. Zavedal se je, da še nikoli ni bil tako daleč iz mesta. V kateri smeri je zdaj to čarobno mleko? Nikogar ni bilo, da bi ga vprašal za nasvet, zato si je pogladil brke, zamižal in prisluhnil  svojim čutom. Ušesa so ga vlekla nazaj v mesto, smrček na jug, rep za metuljem … le srce je hotelo ob potoku navzgor. Alfonz je začutil, da je tam njegov cilj. Kar z lažjim korakom se je odpravil proti goram. Vsem, ki jih je srečal na poti, je prijazno povedal, kam je namenjen. Zato so mu vsi radi pomagali, ga prenočili in dali jesti. Šel je skozi veliko krajev in neprehodnih gozdov, preko deročih rek in širnih planjav. V divjini mu je včasih trda predla, ampak se je vedno srečno izvlekel. O teh dogodivščinah bi lahko popisal celo knjigo, ampak potem bi zašli z naše pravljice o čarobnem mleku.

Po dolgih dnevih hoje je končno prišel do vznožja gora. Visoki vrhovi so se ogledovali v velikem jezeru. Med njimi je kraljeval vršac s tremi vrhovi, od katerih je bil najvišji v sredini zasnežen. Ob jezeru in na planinah je rasla najlepša trava posuta s planinskim cvetjem. Alfonz strmi v lepote in komaj opazi čoln, v katerem privesla star mačkon. Pozdravi ga in takoj ugane, kam je namenjen naš brkati junak. Brez da bi stopil s čolna, začne pripovedovati staro zgodbo, kako so nekoč v teh krajih res živele zlate krave in dajale mleko vsem mačkonom. Čuval pa jih je beli bik z zvezdnimi očmi. Mački v teh krajih so sčasoma postali lakomni, mleka niso več delili z drugimi, celo spopadali so se zanj. Bik jih je dolgo opozarjal, naj prenehajo, ker bo drugače čredo odpeljal drugam. Niso se zmenili za svarila, zato je neke noči zlata čreda izginila. Sledi so vodile do velikega slapu, nato pa so se izgubile v skalni steni. Nihče ne ve, kje je čreda sedaj. Najbrž jo je bik odpeljal v nebo, na lunine pašnike. Ob tem se je čolnar zakrohotal in dodal, da so to seveda le pravljice za mačje mladičke.

Alfonz zdaj res ni vedel, kaj bi. Očitno je prišel na konec poti. Ampak srce ga je vleklo naprej, na najvišji zasneženi vrh. Želodček se ni bil pripravljen odreči mleku, zato je zbral ves pogum, za katerega še sam ni vedel, od kod se je vzel. Priskrbel si je daljšo vrv, nekaj klinov, izdatno malico in pričel s plezanjem. Kar tri dni je potreboval za pot na vrh. Vmes je srečal orla, svizce, modrasa in čudna bitja z rogovi, ki so skakali po skalah, kot da je vse to mala malica. Na vrhu ni bilo nikogar, kaj šele čreda krav. Pričelo se je mračiti in izza oblaka se je pokazala velika polna luna. Mraz je tako pritisnil, da se je Alfonz prižel ob veliko skalo in niti razmišljati ni mogel. Oči so se mu kar same zapirale. Iz mrtvega spanca ga je prebudil neznan ropot, kot bi drvel velik voz. Kar naenkrat se nebo razsvetli in na vrhu gore z bleščečim vozom pridrvi orjaški beli bik. Alfonz je spoznal, kaj je mislil čolnar, ko je opisoval gromozansko rogato bitje.

Izpreže se in urno izgine v dolino, voz pa pusti nedaleč proč od Alfonza. Od strahu mu je srce skoraj padlo v hlače. Ves prezebel si ogleduje voz in se čudi, kam neki je izginil bik. Ko se je v daljavi počasi že začelo daniti, se je v družbi sedmih planinskih orlov zopet prikazal. Ti so na voz spustili velikansko vrečo, polno sveže trave in planinskih rož. Bik je zarjovel, da je zagrmelo. To je bil očitno znak za odhod. Alfonz je še zadnji trenutek skočil na voz in se skril v bilje. Voz je švignil po nevidni zvezdni cesti in se usmeril naravnost proti polni luni. Čeprav je bil naš popotnik tako prestrašen, da se mu je dlaka ježila po celem telesu, ga je vseeno preplavljala radovednost. Le kam ga vleče bik?  Se bo sploh še kdaj vrnil domov v Brkato mesto? Mamica, pomagaj, mijaaaauuu! 

Modrozelena zemljica se je hitro oddaljevala, z druge strani pa je voz hitel v lunin objem. Pristanek na zlatorumenem dnu velikanskega kraterja ni bil tako mehak, kot je pričakoval, še dobro, da je voz zdržal. Alfonz se je hotel čimprej neopaženo izmuzniti z voza, tedaj pa … Vanj se je zastrmelo na desetine parov veliki modrih oči. Bleščeče rogate živali, najbrž zlate krave, so obkrožile voz. Med njimi so se radovedno gnetle tudi manjše kravice brez rogov. Barvna paleta njihovih kož je bila precej podobna mačkam. Od enobarvnih belih, črnih, sivih in rjavih, do vseh možnih lisastih kombinacij. Alfonz je v trenutku ocenil situacijo in ugotovil, da je možnost za pobeg enaka nič. Uporabil je edino orožje, ki ga je imel pri sebi, to je junaški gledališki šarm. Sprva je jecljaje pozdravil začudeno občinstvo. Potem pa kar korajžno povedal, da prihaja iz tiste modrozelene žoge nad obzorjem. Njegov opravek je, da poišče zlate krave, s katerimi bi z veseljem sklenil kupčijo. Vse bolj prijazne poglede, prikimavanje in veselo mukanje je prekinil veliki beli bik, ki je Alfonza s svojim zlatim rogom zapel za hlače in ga visoko dvignil, da so ga vsi videli. Strogo ga je premeril in najprej hotel izvedeti, kako se je takemu kosmatemu črvu uspelo pretihotapiti na njegov veliki voz. Alfonz se je ob tem skoraj v hlače. Videl je, da bo treba povedati po resnici in zato je povedal od kod je in kaj išče.

Ob omembi čarobnega mleka so vsi ogorčeno vzkliknili, le telički, tisti najmlajši člani črede, so se obliznili. Oni so namreč edini, ki ga smejo piti, vendar le do takrat, ko jim požene prvi rožiček. Potem se jim dlaka na koži obarva zlato in odrastejo. Kaj lahko delajo po tem, odloča samo njihov varuh črede. Ta še dobro pomni čase, ko so živeli na lepih zemeljskih pašnikih in razloge, zakaj so jih zapustili. Razkril je tudi, da brez košate trave in planinskega cvetja pod troglavo goro, čarobno mleko nima vseh moči, zato se mora v poletnih mesecih vsako polno luno vrniti na Zemljo in napolniti voz s čarobnim biljem. Nato se obrne k Alfonzu, ga strese in se s svojimi zvezdnimi očmi zastrmi vanj ter zarjove: » Za kazen boš služil tri polna leta v službi pastirja in varuha naših telet. Če boš službo opravljal odgovorno, se boš lahko vrnil domov  s plačilom. To bo en majhen lonček čarobnega mleka, ki te naredi nesmrtnega. Alfonz se je seveda  strinjal in bil zelo vesel, da jo je tako poceni odnesel.

Čeprav je vse življenje lenuharil, se je odgovorno lotil dela. Vsak dan od jutra do večera je s svojo palico vodil čredo po rumenih pašnikih, pazil na teleta, prepeval in pripovedoval o lepotah na zemeljskih pašnikih ter številnih žuborečih potokih. Posebej zveste prijatelje si je pridobil med sedmimi pogumnimi telički, katere je navdušil s svojo pustolovščino. Edino česar se Alfonz ni smel dotikati, je bila zemeljska paša in velik lonec, kjer so lunine vile pripravljale čarobno mleko zlatih krav. Kljub temu je vse radovedno opazoval in si tudi zapomnil, da je bil lonec vsako noč po polnoči, ko je bik odšel na Zemljo, nezastražen. Poleg kotla je stal tudi mali voz. Z njim je varuh črede razvažal čarobno mleko, medtem ko je z velikim vozom odhajal po pašo. Alfonz je ob koncu triletne službe začel kovati skrivni načrt, kako bi nekaj čarobnega mleka vendarle prinesel tudi prebivalcem Brkatega mesta. Pogumnemu mačkonu je bilo po eni strani kar hudo, da bo razjezil bika, poleg tega se je ravno navadil nove službe. Vse je zaupal svojim sedmim prijateljem in sklenili so, da mu bodo pomagali, če obljubi, da jih bo vzel s seboj. Rečeno, storjeno! Takoj naslednjo noč ob polni luni so se po bikovem odhodu zbrali pri loncu.

Kar dobro so se namučili, da so na mali voz naložili le manjši lonec čarobnega mleka, ostalo so pustili nedotaknjeno. Telički so se razporedili v vprego in nerodno začeli vleči. Sprva je voz šel počasi, saj so bili neusklajeni, potem pa so zavili na Rimsko cesto in švignili kot po toboganu. Divje vožnje kmalu ni bilo več možno nadzirati. Alfonz je izpustil vajeti in si s tacami pokril oči. Tistega, kar je neizbežno sledilo, ni hotel videti. Nasproti je enako hitro z vozom drvel zlatorogi varuh in se komaj izognil trčenju. Oba vozova sta se prevrnila, teličke je pometalo, čarobno mleko pa se je s pljuskom razlilo po celotni cesti. V trenutku je postala bela in mlečna, saj čarobno mleko nikoli ne poide. Od takrat naprej se še kar razliva, da Mlečno cesto sedaj vidimo iz vseh koncev  Zemlje. Samo za trenutek je vladala zmeda, potem je sledila prava bikova jeza. Oči so kar rdeče žarele in iz nosnic se mu je kadilo. Pripeljal jih je pred sodišče zlate črede, da bi jim kar najhuje sodili. Najprej jih je hotel vseh osem zmleti v zvezdni prah, nato zapreti v črno luknjo na koncu vesolja, šele ko se je malo ohladil, se je skupaj z najstarejšimi kravami odločil, da jih bo poslal na prevzgojo naravnost na Zemljo. Alfonz se je čutil krivega in se najprej vsem opravičil. Prosil je sodnika, naj kaznujejo samo njega, mlade prijatelje pa pustijo doma, ker jih je on zavedel. Telički pa so vztrajali, da hočejo biti kaznovani, si mežikali med seboj in bili presenetljivo dobre volje. Da bi se odrekli potovanju in pustolovščinam, tega za vsako ceno ne mislijo izpustiti. V en glas so mukali: » Kazen mora biti vzgojna in pika!«

Sklenjeno! Drugo noč jih je vsa čreda pospremila do mlečnobele ceste in še dolgo zrla za njimi, ko so se peljali proti Zemlji. Pristanek na gori je bil mehak, saj so padli v snežni zamet. Teličkom bolje ne bi mogel ustreči. Veselili so se novega življenja. Spustili so se v zeleno dolino, kjer so si napravili dom.

Potem so ves čas raziskovali planine in gozdove, se kopali v jezeru in obiskovali slap. Lakoto so si potešili z najboljšo pašo iz goste trave in planinskih rož. Vsako polno luno jih je obiskal njihov beli oče in preveril, če so se že popravili. Alfonz je ostal z njimi še nekaj let in jim bil v pomoč in zabavo. Ko pa so telički odrasli v lepe krave, te niso postale zlate, ampak so obdržale svoje barve kož in lis. Začele so dajati mleko in se razmnožile, da so jih bile polne planine. Alfonz je užival, čeprav mleko ni bilo čarobno. Bilo pa je planinsko izpod troglave gore. Nekega poletnega dne si je oprtal veliko čutaro mleka in se odpravil domov v Brkato mesto. Debelo so ga pogledali, saj so nanj že pozabili.  Sprva so mislili, da je mogoče slavni Adam Mlečni. Vendar je mačkon Alfonz imel zlato lesketajočo dlako, bil je večji, gibčnejši in izgledal pravi pustolovec. Najbolj nenavaden pa je bil lesk v njegovih očeh. Kot bi zrl v samo vesolje in zlato luno. Razdelil je planinsko mleko in vsem je teknilo. Mačkam je spremenilo življenje in tako je še danes. Krave so se kmalu naselile tudi po drugih koncih dežele in mleka je bilo dovolj za vse. Vendar najboljše, to ve vsak muštacar, je bilo še vedno na planinah in tja se je redno vračal Alfonz. Zato ga še danes slavijo kot praočeta in junaka med muštacarji.

Ko je Alphonse končal svojo zgodbo, sta Lulu in Fernand že drnjohala. Preden je leno zapredel tudi sam, je še enkrat ošinil teto luno in Mlečno cesto. Prisegel bi, da je nekaj kot voz velikega švignilo po njej. Nemara pa je bil le velik zvezdni utrinek. Pa lahko noč muštacarji, malčki in mačkoni!